Prilagajanje na vodo je prvo, s čimer začnemo pri učenju plavanja. Popolna prilagojenost na vodo je tudi prvi cilj, ki ga želimo doseči pri neplavalcu. Med prilagojenost na vodo sodijo: prilagajanje na upor vode, potapljanje glave, izdihovanje v vodo, gledanje pod vodo, plovnost in drsenje na vodi.
Eno je, ko te stvari strokovno poimenujemo, naštejemo vaje, celo pokažemo in nato zahtevamo od našega neplavalca naj to stori. Čisto druga zgodba pa se napiše pri vsakemu neplavalcu posebej, ko pride v vodo in mora te stvari narediti. Zakaj je težko? Ker obstaja strah, ki je popolnoma naraven. Gre za nagon po preživetju in ker že majhen otrok ve, da v vodi ne more dihati, se tudi zaveda, da je ogroženo njegovo življenje. Dober učitelj plavanja, ki je seveda lahko tudi starš, ni le tisti, ki razume kaj mora otrok narediti v vodi, da bo uspešen, vendar je ta, ki razume njegov strah. Z ustrezno psihološko, moralno podporo in prilagojenemu času učenja, bo tudi največji strah premagan in neplavalec bo postal plavalec – ali vsaj tisti, ki se vode ne boji, to pa je pogoj za učenje plavanja.
Torej bistvo je, da začnemo zgodaj, da nudimo posamezniku dovolj časa za prilagoditev in da preprečimo negativne izkušnje z vodo oz. plavanjem. Če se negativna izkušnja ai nesreča zgodi, ravnamo hitro, odločno, rešimo situacijo, nato pa pozitivno zaključimo zgodbo.
Primer: moj 11 let mlajši bratec je pri treh letih (bil je neplavalec) padel v vodo, ko je šel po pasareli (ladijskem mostičku) iz pomola marine na jadrnico. Mami je takoj skočila v tisto ogabno umazano vodo polno cipljev in ga potegnila na jadrnico. Vse skupaj se je zgodilo v trenutku, tako da sem sama samo videla mami v vodi in jo vprašala zakaj se kopa v marini, kjer je tako umazano J Šele potem sem videla bratca, ki mu ni bilo kaj dosti jasno in se tega dogodka danes niti ne spomni. To pomeni, da nanj ta situacija, ki bi se kaj hitro lahko sprevrgla v kaj hujšega, ni pustila bistvenih posledic, frustracij ali česa podobnega. Takrat starša nista niti pomislila, da bi brata kregala, kaznovala ali karkoli negativnega. Nežno sta ga opozorila, da mora biti naslednjič bolj previden, podati roko enemu od starejših, da mu pomaga ipd. To je dober primer, kako neprijeten dogodek spremeniti v nekaj poučnega, življenskega, lahko tudi zabavnega, če se na koncu iz tega še pohecamo, nikakor pa ne v travmatično izkušnjo, ki ima za posledico strah.
Učitelji plavanja se s takšnimi situacijami srečujemo pogosto sploh, ko učimo neplavalce s katerimi smo že v globlji vodi, kjer oni ne morejo stati. Večina otrok spoštuje pravila, ki jih zastavi učitelj, npr. »Ko plavaš s črvom, ga nikoli ne spuščaj, pusti ga tam, kjer sem ti ga namestil«. Nekateri otroci, sploh tisti bolj pogumni, pa se včasih odločijo, da bodo samostojno plavali brez pripomočka in takrat se povečini zgodi utapljanje. Sliši/bere se grozno, vendar to utapljanje v resnici traja zgolj nekaj sekund, saj smo učitelji pripravljeni na take dogodke in imamo ves čas otroke pod nadzorom tako, da smo stran od utapljajočega le kakšen meter ali dva in ga lahko takoj rešimo. V tem času se otroku ne zgodi nič hudega, podobno kot pri mojem bratu, niti ne ve točno, kaj se je zgodilo. Dober učitelj se izkaže takrat, ko tako situacijo izkoristi, da otroku pove in pokaže, da je tam zato, da pazi nanj, vendar mora tudi otrok spoštovati in upoštevati pravila ter vsega kar mu reče učitelj. Poleg tega pa to kljub visokemu adrenalinu sprevrže v hec, kot na primer: »Sem te pa videl, si pod vodo plaval čisto sam, kot riba! Ampak drugič mi boš podvodne vragolije pokazal, ko ti bom jaz rekel.«
Staršem je ob takšnih dogodkih težje, ker so bolj čustveno vpleteni in iz strahu za otroka ter panike ne morejo vklopiti »filtra« in otroku lepo povedati kaj in kako. Učitelji smo tega navajeni, to je naša služba in lažje pravilno reagiramo. A vseeno se starši ne smete kar vdati, potrudite se, delajte na tem in spremenite pomembne dogodke sebi in otrokovi varnosti v prid. Pomislite tudi na to, kako bo to vplivalo na nadaljnje učenje in izkušnje.
Kdaj in kako zgodaj začeti s prilagajanjem na vodo?
Edini pravi odgovor učiteljev plavanja bi bil: od rojstva naprej. Kaj? Tako zgodaj? Seveda! Počasi in od lažjega k težjemu – bolje ne gre! Utopično si je predstavljati, da bo otrok hitro prilagojen na vodo pri 3, 4, ali 5 letih, če smo mu do takrat glavo in obraz umivali ločeno in skrbno pazili, da pri umivanju las ni prišla niti kapljica vode v oči. Potem pa bi kar naenkrat od njega pričakovali, da potaplja glavo ali pa celo že kar plava. Otrok, ki mu že kot dojenčku nismo predstavili vode kot nekaj prijetnega in nič groznega, če je moker tudi obraz in oči, ima prisoten strah in odpor do vode. Zato je prilagajanje na vodo in učenje plavanja v takšnem primeru dolgotrajnejše.
Prilagajanje na vodo naj se dogaja ob kopanju dojenčka s tem, da ga nežno polivamo po celem telesu in glavi. Začnemo počasi in na bolj neobčutljivih delih glave kot je lasišče zadaj. Ko čutimo, da bi otrok dobro sprejel kaj več, ga poskusimo nežno politi po bradici, ličkih in na koncu po celem obrazku celo preko oči. Vedno pazimo, da je otrok v pokončnem položaju tako, da lahko voda neovirano odteka z obraza. Pri tem se tudi mi zabavamo, smehljamo in mu prigovarjamo. S tem otroku pokažemo, da je vse super in so ti novi nenavadni občutki nekaj dobrega. Posebej prijetno je za dojenčke in majhne otroke tuširanje skupaj s staršem, kjer se počuti varno v objemu starša in mu je zato nenavadno špricanje prijetnejše. Vendar pozor: to počnite le, če se vi, kot starš počutite ob tem prijetno. Vsako negotovost, strah in nervozo pri staršu bo otrok začutil in je zato nesmiselno nadaljevati. Prilagajanje na vodo v obliki kopanja, špricanja in vode na obrazu skladno z otrokovim razvojem stopnjujemo in kasneje, ko je otrok malo večji, ga preko igre spodbudimo k potapljanju glave, gledanju pod vodo, izdihovanju mehurčkov itd.
Starši velikokrat sprašujejo, pri katerih letih otroka vpisati na plavalni tečaj, naš odgovor pa je vedno v smislu, da naj se najprej vprašajo kako zrel je njihov otrok za delo s tujimi ljudmi, v skupini otrok in okoliščinah, ki so neznane. Starši naj se pri tem vprašajo: ali bo otrok spoštoval tujo avtoriteto in sprejemal pravila, red in disciplino? Ali se bo uspel vključiti v skupino in počel nekaj znanega ali neznanega samo zato, ker tako reče neki tujec (učitelj) in to počnejo drugi otroci? Velikokrat se zgodi, da se otrok s starši na morju že potaplja, skače v vodo in se sploh ne boji, ko pa starši želijo, da se nauči plavati v plavalnem tečaju, otrok zamrzne, noče sodelovati in joka. Dejstvo je, da otrok še ni zrel za delo v skupini in mu je s pravilnim pristopom potrebno omogočiti, da se počasi navadi na nove ljudi in okoliščine. Včasih pa rešitev prinese le čas in otrok bo kar naenkrat zrel in pripravljen za nove podvige. Pri vključitvi v takšne dejavnosti je ključnega pomena biološka starost otroka – otrokove razvite psihofizične in socialne sposobnosti in nikakor ne kronološka starost otroka.
Primer: pri treh letih je lahko Miha zgovoren, družaben in vedoželjen, pri vsem tem mu pomaga tudi njegov karakter. Gašper pa je tih, premišljen in bolj siguren. Miha se bo po vsej verjetnosti bolje znašel v skupini novih otrok, če bo znal tudi upoštevati učiteljeva navodila, se bo brez težav lahko učil plavati na plavalnem tečaju. Če bo Gašperju neprijetno ob neznani družbi, bo tudi plavalni tečaj povezal z negativnimi občutki. Zato je za Gašperja in njegovo plavanje bolje, če starši počakajo še kakšno leto ali dve in ga kasneje vključijo na plavalni tečaj, do takrat pa pridno delajo na njegovi socializaciji.
Vsekakor je vsak otrok individuum in ga je potrebno spoštovati. Tanka pa je meja med spoštovanjem njegovih potreb in popuščanjem pri vzgoji, razvajanjem ali tudi permisivno vzgojo brez meja.
Ne pozabite: otroku predstavite vodo kot nekaj zabavnega in prijetnega! Če se ne počutite kompetentne pa smo tukaj za vas strokovnjaki, ki va bomo z veseljem svetovali.
Obilo vodnih užitkov vam želim,
Gaja