Začetek. Vrednote.

Voda je naša strast. Plavanje, potapljanje, snorklanje, jadranje ter vsi drugi športi v vodi so nekaj posebnega in vse združuje ta čudoviti element – voda. Seveda se vse začne pri plavanju in tu smo ekipa iz Plavalnega društva Domžale, da v naši regiji približamo plavanje prav vsem.

Naj se predstavim. Sem Gaja Lorenci, po izobrazbi profesor športne vzgoje in s plavanjem se poklicno ukvarjam že več kot 10 let. Splavala sem relativno pozno za današnje čase, šele pri 7 letih. Nič kaj obetaven začetek, kajne? 😀  Vsako poletje sem se udeleževala plavalnega tečaja med počitnicami in nato z veliko spodbude (prisile) mojih staršev začela trenirati plavanje pri svojih 12 letih. Zame je bil začetek zelo težak, saj sem bila priden vendar vase zaprt otrok in kar me je najbolj mučilo, nisem marala tekmovati. Od nekdaj sem že perfekcionistka. Česar se lotim, želim narediti dobro ali pa tega sploh ne naredim. In tekmovanja so bila tista, ki so me prisilila soočiti se sama s seboj, pokazala so rezultate, ki so bili v skladu z mojimi pričakovanji ali pa so me postavila na realna tla: ni še dobro, še bolj se potrudi in uspelo ti bo. Po 6 letih treniranja sem se veliko naučila, za kar sem hvaležna staršem in trenerjem.

To obdobje mi je dalo veliko vrednot, za katere se starši verjetno sprašujete, kako otroka navaditi, naučiti, privzgojiti vrednote, včasih pa na te vrednote celo pozabimo.

Vztrajnost. Včasih se nam ne da več ali pa nas boli. Šport, trener, soplavalci, okoliščine so me spodbudili, da sem vztrajala tudi, ko je bilo težko. In to se mi zdi ena najpomembnejših vrednot.

Pozitivna naravnanost. Moj karakter je v veliki meri melanholik in zanj je značilna pesimističnost. To pomeni, da na stvari velikokrat gledam negativno, da sem potem na koncu vseeno zadovoljna z rezultatom. Rečem si: “Ne vem, ali bo torta, ki sem jo spekla dobra. Pri biskvitu se mi je nekaj ponesrečilo, krema je še kar v redu, ampak torta izgleda precej slabo.” Drugi rečejo: “Super je Gaja, jaz nikoli ne bi mogel narediti takšne, ne skrbi, dobra je.” Na koncu je torta zelo dobra, moram tudi sama priznati, vendar jaz vseeno iščem napake in si v glavi delam popravke in zaznamke za naslednjič. Šport me je naučil pozitivnega razmišljanja: “Dobra sem, če hočem. Zmorem. Če se potrudim, mi bo zagotovo uspelo. Vaja dela mojstra.” In to je pozitivno razmišljanje, ki ga širim tudi med svoje plavalce, stare in mlade. Sploh pri otrocih velikokrat opazim, da se bojijo učiti nove stvari, rečejo da ne zmorejo, ne znajo. Ko so tako negativno nastrojeni jih je res težko kaj naučiti in zato jim je najprej potrebno spremeniti naravnanost v pozitivno.

Zbranost v pravem trenutku. Tega so me najbolj naučila prav tekmovanja. Takrat imaš trenutek, ko moraš biti zares zbran, dati vse od sebe, se potruditi po svojih najboljših močeh.

Te tri vrednote res poudarjam na vadbah in to prenašam tudi na celotno ekipo. Zdijo se mi življenjsko pomembne. Prej, ko jih otrok vzame za svoje, lažje mu bo na vseh področjih v življenju. Tako se otroci lažje učijo in premagujejo težke izzive v šoli (ki se njim zaradi teh vrednot zdijo lažji), kasneje lažje dobijo službo in so na splošno boljše osebe, ki najdejo prave partnerje in prijatelje.

Tako, pa sem zaključila svojo prvo objavo v blogu. Upam, da vam je všeč. Vsekakor bom vesela, če boste svoje mnenje delili z mano, da se bomo vsi skupaj še veliko naučili. V prihodnje nas čaka še veliko zanimivih tem, predvsem praktičnih in življenjskih z mojega strokovnega in osebnega vidika. Lepo vas pozdravljam,

Gaja